JASENKA BULJ

Jasenka Bulj je rojena v Splitu leta 1954. Diplomirala je iz slikarstva na Akademiji likovnih umetnosti Vseučilišča v Zagrebu leta 1978 v razredu profesorja Nikole Reisera. Razstavljala je že kot študentka. Podiplomski študij je obiskovala na mojstrski delavnici profesorja Ljube Ivančića in Nikole Reisera. Je članica profesionalnega združenja samostojnih umetnikov – ZUH-a in Hrvaškega društva likovnih umetnikov v Zagrebu. Med bivanjem v Ljubljani tekom 80-let 20. stoletja je sodelovala in razstavljala v tamkajšnjih galerijah. V devetdesetih letih se je vrnila v Zagreb in od takrat sodeluje na mnogih skupnih in samostojnih razstavah na Hrvaškem in v tujini. Kot samostojna umetnica živi in dela v Zagrebu.

Avtocesta Zagreb-Ljubljana
Zaustavljeni kadri / Nekje vmes
(2006 – 2010)

Relacija Zagreb-Ljubljana in potovanje med tema mestoma sta v telesnem, čustvenem in duševnem pogledu dolga leta opredeljevali umetničino življenje. Pričujoče delo se začne z izborom zgodovinskih fotografij z delovnih brigad ob gradnji avtoceste Ljubljana-Zagreb leta 1958, na katere je Jasenka Bulj naletela v Dolenjskem muzeju v Novem mestu, na razstavi, ki so jo pripravili ob 50. obletnici gradnje te ceste. Te dokumentarno, a tudi Agitpropovsko naglašene muzejske fotografije brigadirjev v skupnem naporu, telesa v gibanju ter socrealistična ikonografija dela in graditve države predstavljajo zgodovinski okvir časa, ki je hkrati tudi obdobje umetničinega otroštva, osebne razigranosti, oblikovanja njene osebnosti in pričakovanj …

Umetnica iz zgodovinske in družbene perspektive prehaja na osebno izpoved, ki jo uvede z risbo iz otroštva – prikazom družinskega izleta z avtomobilom na Otočec, eno od postaj na poti med Zagrebom in Ljubljano.

Sledijo fotografije Zaustavljeni kadri v prostoru in času, ki po besedah Mladenke Šolman, avtorice uvodnega besedila iz kataloga razstave Jasenke Bulj, »oscilirajo med zaznavo in spominom.«

Introspektivni niz se začne z umetničinim avtoportretom v vzvratnem ogledalu avtomobila, v medprostoru pa so zabeležene spremembe časa (kronološkega in zgodovinskega) in vremena, pejsažev in vizur, ambienta s sledovi človeške navzočnosti, vendar ne tudi njihove telesne pojavnosti. Na temne odprtine predorov se pripenjajo zasnežena polja, bencinske črpalke, predeli, zastrti z meglo, braniki, brisalci, ki odstranjujejo deževne kaplje, ter tu in tam snop sončnih žarkov. Ti prizori so v resnici notranje pokrajine, slike počutja in razpoloženja, pospremljeni z mislimi, ki so zabeležene v besedilih ob vznožju fotografij. Totali ter veliki plani in detajli, neostri kadri, posneti med vožnjo, so dnevnik osebnih sprememb, težkih, travmatičnih, toda neizbežnih. »Pravzaprav so na tej poti pretekla leta, ona in jaz pa se nenehno spreminjava,« je ena od misli, ki pospremijo fotografije.

V letih umetničinih potovanj na relaciji Zagreb-Ljubljana je prišlo tudi do bistvenih zgodovinskih, družbenih in političnih sprememb: dvopasovnico je zamenjala avtocesta, ki ne povezuje več dveh mest, temveč dve državi, udarniško delo pa so zamenjale multinacionalne družbe.

Kakor v »filmu o cesti,« na katerega to delo spominja po svoji epizodični strukturi, se junakinja zgodbe spreminja in dozoreva, postaja modrejša in na videz, paradoksalno, najde svoj mir prav s  tem, da sprejme gibanje in spremembe.

Markita Franulić, HRT3, Zagreb

Toliko se je spremenilo na tej cesti od začetka, bilo je že zdavnaj.

Toliko se je spremenilo na tej cesti od začetka, bilo je že zdavnaj.

Ciklus fotografij, naslovljen Avtocesta Zagreb-Ljubljana (2006-2010), v krožni postavitvi s povezujočim trakom podnapisov, ki poenotijo in zaokrožujejo celoto, je posvetitev družini, pripadnosti, življenju med dvema mestoma. Vizionarsko napovedana z otroško risbo družine bodoče slikarke (1962) se ta postavitev/instalacija začne s fotografijami »delovnih brigad« na začetku gradnje avtoceste od Ljubljane do Novega Mesta in se nadaljuje z nizom osemnajstih fotografij vožnje po že dokončani avtocesti, s kadri impresivne jasnosti in preciznimi detajli, ki prikazujejo cesto in »stanje na cesti«, vremenske razmere, slučajne vsebine na poti ter pričakovanje in strnitev cilja. Naslovi fotografij so avtoričina intimna razlaga/komentar.

Toliko se je spremenilo na tej cesti
od začetka, bilo je že zdavnaj.
Pravzaprav so ne tej poti pretekla leta,
ona in jaz pa se nenehno spreminjava.
Iz dneva v dan, okoliščine so drugačne, drugačna sem jaz
in ta cesta je drugačna.
Čutim, da je tako, druga oseba sem,
čas naredi svoje.
Spremenila sem se, sprejemam spremembe,
sprejemam cesto.
Ne bom razmišljala.
Ljubljana, prispela sem, dobila sem bom z … M in G

Z iskrenim tonom stvarnega povzemanja, ki si življenje razlaga kot cesto in potovanje, je Jasenka Bulj z mojstrsko rekapitulacijo osebne pozicije v kontekstu ceste prodorno izrazila psihološko stanje, motivacijo in cilj, predfreudovsko energijo vezi med starši in otroki v skoraj epidermalni mehkobi fotografske površine. Ritem in dinamiko vožnje je poudarila s pobliski v vzvratnem ogledalu, z lučmi v predorih, nepričakovanimi kraterji svetlobe med oblaki, s pomirjujočo pravilnostjo ograj in robnih zaščit s pogledom na cesto ali pokrajino, s plačilnimi zasloni bencinskih črpalk in s počivališči, pri katerih sleherni kader vsebuje svojevrstne poteze in funkcionalno doslednost zaporedij v fotografiski paradigmi »invokacije jezika«, temelječe na osebni izkušnji.
V dokumentarnih kadrih fotografij (zasebnih in javnih), njihovih ureditvah in intervalih, razmejitvah in povezavah, odkrivamo „sestav odnosov” in zgodovinskih kontekstov, „živo” sliko človeka in časa.

Iz uvodnega besedila Mladenke Šolman iz kataloga razstave Jasenke Bulj

Iz dneva v dan, okoliščine so drugačne, drugačna sem jaz in ta cesta je drugačna.