Božidar Jakac

Zbirka umetniških del Božidarja Jakca (1899 – 1989), slikarja, grafika, likovnega pedagoga in akademika, obsega 828 del, ki jih je poklonil svojemu rodnemu Novemu mestu. Bogat opus časovno zajema dela od leta 1910/1911, umetnikovih najzgodnejših samouških začetkov in prvih resnejših prizadevanj v dijaških letih na idrijski realki, mladostna dela, nastala v času prve svetovne vojne, dela nastala v študijskem času v Pragi, kjer se je še posebej izkazal kot izredno nadarjen risar in grafik, portreti umetnikovih sorodnikov in prijateljev ter pomembnih slovenskih kulturnih delavcev in umetniških ustvarjalcev, poetične motive dolenjske pokrajine, dela, ki odpirajo vpogled v umetnikova potovanja po Sloveniji, Evropi in drugih kontinentih sveta, pa vse do del umetnikovega zrelega in starostnega obdobja.

Stalna razstava Božidar Jakac, predstavlja izbor podarjenih del, saj je razstavni prostor daleč premajhen, da bi lahko v njem predstavili vsa dela. Prva razstavna soba časovno zajema dve obdobji umetnikovega življenja, in sicer obdobje pred študijem ter študijsko obdobje na praški akademiji. Likovno gledano zasledimo v času pred študijem težnje k reduciranemu realizmu in interpretaciji svetlobnih učinkov, ter začetek, uveljavitev in razmah pastelne tehnike. V času študija pa zaznamo nagel razvoj novega linearnega sloga v risbi, uveljavitev grafike, ki je vplivala tudi na slikane podobe kot tudi razvoj ustvarjanja v pastelu, predvsem v pokrajinah Dolenjske.

Krajina, predvsem Dolenjska z Novim mestom, ki je predstavljena v drugi sobi, je neustavljivo zaznamovala Jakčevo umetniško pot, saj se je v rodno Novo mesto vračal vedno znova in znova. Največkrat slikana panorama mesta je kompleks frančiškanskega samostana, slikana z različnih točk onstran reke Krke. Druga značilna veduta pa je novomeški Breg – »vlak vegastih starih hišic«, vpetih v gosto poraščeno pobočje nad reko. Pokrajina z izrazitim dolenjskim motivom, njivske brazde valovitih linij, obrežja vijoče se reke Krke z Gorjanci v ozadju, je podoba, ki je v Jakcu vzbujala posebno toplino, zato jo je slikarsko podoživljal nenehoma še v visoki starosti.

V tretji razstavni sobi je predstavljen del Jakčevih številnih portretov in avtoportretov. Njegov spoštljiv odnos do kulturnega življenja in umetnikov se kaže že v mladostnem portretiranju umetniških prijateljev, pozneje pa je prerasel v načrtno in sistematično slikanje ustvarjalcev.

Pri upodabljanju portretov se je Jakac osredotočil zlasti na oči, na pogled ter na zgovornost rok, saj je hotel natančno podoživeti človeka, ki ga je portretiral. Toda resnično pravo svobodo ustvarjanja portretov je čutil le med svojci in bližnjimi prijatelji.

V četrti razstavni sobi so predstavljena dela, ki jih je Jakac ustvaril na svojih popotovanjih po državah Evrope, severne Amerike in severne Afrike. Te popotniško motive lahko razdelimo na časovno in deloma geografsko omejene skupine, in sicer na pariške motive nastale med letoma 1922 in 1925, motive iz Tunisa ustvarjene v letu 1925 in 1928, beneške motive iz leta 1926 ter iz ZDA nastale med leti 1929 in 1931 in Norveške (1936).