- Lokacija: Galerija
Spomin na slikarja in grafika Vladimirja Lamuta tokrat obujamo s predstavitvijo izbora del iz doslej manj znanega cikla njegovih študijskih potovanj v Pariz in Bruselj. Na ogled je tudi spremljevalna razstava študentov Katedre za oblikovanje tekstilij in oblačil Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki so v Lamutovih delih našli navdih pri oblikovanju tekstila, spominkov in uporabnih predmetov.
V Parizu, kjer je Lamut leta 1954 preživel tri mesece, se je znašel prvenstveno v vlogi sprotnega zapisovalca razgibanega pariškega okolja. Le redko se je predal neštetokrat ovekovečenim turističnim vabljivostim Pariza, skoraj nikoli tudi ne poudarja prostranost avenij ali širokih bulvarjev, s katerimi bi pokazal njegovo monumentalnost; ljubše so mu ozke ulice in ceste starega Pariza, z obeh strani obdane s strnjenimi večnadstropnimi hišami. Še bolj so ga privlačile t. i. pariške čeri, kakor poimenuje stare zapuščene in propadajoče hiše, ponekod z načetimi ostrešji, drugod s prislonjenimi zidarskimi odri. Navdihovale so ga še vrsto let po vrnitvi iz Pariza. Srečamo se tudi s preštevilnimi vedutami motivov ob Seni, s fragmenti njenega obrežja in njenega okolja, ki jih upodablja iz različnih očišč in vidikov ter v katerih je našel nekakšen ekvivalent domači Krki. Številni motivi, nastali v t. i. ateljeju na ulici, v izvedbi še izpričujejo zanj značilni realizem ter ekspresivno črto kot bistveno komponento njegovega likovnega izraza.
Od pariške izkušnje dalje lahko torej v Lamutovem ustvarjanju zasledujemo prehod k razpršeni, nato trdo ali ostro lomljeni, skoraj geometrično zasnovani liniji, ki ob koncu desetletja sicer oznanja umetnikov izstop iz življenjskega ritma, a hkrati spregovori o bistvu njegovih motivov, pogosto ujetih v nekakšno brezizhodno organsko mrežo. Za slednjo lahko iščemo paralele tudi v travmatičnem izkustvu medvojne internacije v taboriščih Gonars in Monigo, kjer je Lamut preživel več kot leto dni. Tovrstne grafike, ki se počasi vse bolj odmikajo od konvencionalne estetike realističnega, namreč postajajo vse bolj pomembno sredstvo njegovega subjektivnega izražanja saj se prilegajo njegovemu značaju in temperamentu. Na novo oblikovanim pariškim motivom je Lamut v naslednjih nekaj letih pridružil tudi dolenjske.
Lamut je v Belgijo odpotoval novembra leta 1959 na sedemmesečno študijsko grafično izpopolnjevanje. Pregled razmeroma zajetnega ciklusa bruseljskih del kaže, da je sicer nadaljeval očitno jasno začrtano samoniklo ikonografijo motivov ulic in hiš a je tokrat risb s to tematiko bistveno manj. Le redke dobijo podobe tudi v grafiki. V Bruslju ga je privlačil predvsem motiv sipin ob atlantski obali, nove vsebinske odtenke pa je našel tudi v motivih odhajajočih ladij in sončnih zahodov. Tudi v Bruslju se mu je ves čas vračalo v spomin Novo mesto z Dolenjsko, Krko in Gorjanci. Tako je ob bruseljskih motivih vkomponiral, oživljal in sintetiziral dolenjske, pogosto do te mere, da je ponovno vse bolj posegal v območje fantazijskega sveta. V bruseljskem obdobju je nastala množica risb razjedenih kamnov, zalomljenih vrb, snopja, rib, tudi t. i. bruseljskih mansard, v vsej svoji fragmentarni pojavnosti, ponekod razstavljene skoraj do nerazpoznavnosti.
Po motivih v Lamutovih slikah in grafikah so študentje Naravoslovnotehniške fakultete oblikovali tekstilne vzorce in jih aplicirali na vsakdanje uporabne predmete kot so vrečka, nahrbtnik, torbica, dekorativna blazina in modni dodatki, a pri tem ohranili prvotni, Lamutov likovni značaj. Svoja razmišljanja so usmerili tudi k razvoju izvirnih spominkov, ki so obiskovalcem razstave na voljo za nakup v muzejski trgovini.
