Kočevski rog – Baza 20
Muzejska ulica 7
8000 Novo mesto
Slovenija
t +386 (0) 41 31 51 65
t +386 (0) 7 306 60 25
f +386 (0) 7 373 11 12
e baza.20@dolenjskimuzej.si
fb obiščite našo Facebook stran
Baza 20
Baza 20, najprej imenovana Točka 20, na kateri je bilo od aprila 1943 do decembra 1944 bivališče političnega vodstva slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja, je edini na tako skriven način zgrajen in ohranjen sedež vodstva kakega odporniškega gibanja v Evropi in je pomemben spomenik slovenske državnosti. Zaradi izjemnih varnostnih in konspirativnih ukrepov ni bila nikoli odkrita. V celoti ohranjena je zavarovana kot spomenik državnega pomena.
V Bazi 20 so živeli in delali člani Izvršnega odbora in Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte, Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije in Protifašističnega sveta narodne osvoboditve (AVNOJ), Komisije za agitacijo in propagando, uredniki časopisov, tehnično osebje in drugi. Skupno je v 26 barakah živelo do 180 prebivalcev.
Vloga in pomen Baze 20 sta danes predstavljena s stalno razstavo v baraki št. 16 (Baraka propagandistov) na Bazi 20. Razstava prikazuje vojaško in politično vodstvo odpora in opisuje dogodke in dejavnosti, na katere je vodstvo na Bazi 20 najbolj vplivalo. Tu izstopata zasedanje Zbora odposlancevslovenskega naroda v Kočevjuin zasedanje Slovenskega narodnega osvobodilnega sveta SNOS v Črnomlju, ki sta najpomembnejša dogodka v medvojni graditvi slovenske državnosti. Predstavljeni so še nekateri takratni časopisi, množične organizacije in sodelovanje z zavezniki…
V baraki št. 22 (Nova baraka Izvršnega odbora Osvobodilne fronte) je prikazana razvejenost in pestrost partizanske dejavnosti na Rogu. Podrobneje so predstavljene roške bolnice in delavnice, katerih začetki segajo v pomlad 1942.
Slovenska centralna vojna partizanska bolnica (SCVPB) predstavlja med evropskimi odporniškimi gibanji druge svetovne vojnevrh organizirane skrbi za ranjence. V na skritih krajih zgrajenih in glede na vojne razmere dobro opremljenih in oskrbovanih konspirativnih bolnicah so ranjenci pod zdravniškim nadzorom hitreje okrevali, saj niso bili izpostavljeni vsakodnevnim naporom borbenih enot. Na širšem območju Kočevskega roga je delovalo skupno 24 bolnic, do danes sta se ohranili le bolnici Jelendol in Zgornji Hrastnik.
Partizanske delavnice v Rogu so močno izboljšale kvaliteto oskrbe partizanskih enot, ki so prej morale povsem same poskrbeti za popravilo orožja, obleko, obutev in vso drugo potrebno opremo. Po kapitulaciji Italije so poleg puškarske,krojaške, čevljarske in mizarske začele v Starih Žagah delovati še avtomehaniška, finomehaniška, in radijska delavnica. Do danes se niso ohranile.
Prikazana je še dejavnost Znanstvenega instituta, Denarnega zavoda, Verske komisije, Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih sodelavcev, Odseka za šolstvo in Odseka za kulturo. Te institucije so po zasedanju SNOS v Črnomlju, ko so bile ustanovljene, delovale pri predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta.
Bolnice
Partizansko zdravstvo v Kočevskem rogu predstavlja vrh organizirane skrbi za ranjence med evropskimi odporniškimi gibanji druge svetovne vojne. V na skritih krajih zgrajenih in glede na vojne razmere dobro opremljenih in oskrbovanih bolnicah so ranjenci pod zdravniškim nadzorom hitreje okrevali, saj niso bili izpostavljeni vsakodnevnim naporom borbenih enot.
Takšna skrb za ranjence odporniškega gibanja je bila začrtana na sestanku partizanskih zdravnikov v začetku junija 1942 v Tisovcu. Organizacijo in gradnjo bolnic je prevzel dr. Pavel Lunaček-Igor. Prva bolnica je začela delovati v začetku junija 1942 v gozdarski koči na Daleč hribu. Imenovali so jo Centralna bolnica. V italijanski ofenzivi poleti 1942 je bila požgana, zato so že septembra pričeli graditi tako imenovane konspirativne bolnice. Navadno so jih gradili na dnu globokih, poraščenih vrtač. Gradile so jih stalne ekipe, sestavljene iz zaupnih tesarjev in mizarjev.
Prve barake za ranjence so bile postavljene iz grobo stesanih hlodov in materiala iz okoliških opuščenih kočevarskih vasi. Bile so nizke, s skupnimi ležišči in le majhnimi okni, poznejše pa svetle, z več okni, lončenimi pečmi in drugo potrebno opremo. Kmalu so dogradili še ločene barake za osebje, operacijsko barako, kuhinjo s skladiščem, krušno peč in bunker. Da so prikrili sledi do bolnice, so uporabljali dvižne lestve, deske ali podrta debla, po katerih so zapustili stezo in prišli do postojanke. Pozimi, ko je bilo prikrivanje sledi zelo težko, so nekatere bolnice »zasnežili«.
Na širšem območju Kočevskega roga je bilo zgrajenih skupno 24 partizanskih bolnic, povezanih v Slovensko centralno vojno partizansko bolnico (SCVPB). Danes sta ohranjeni le še bolnici Jelendol in Zgornji Hrastnik, ki sta zavarovani kot spomenik državnega pomena.
Partizanska bolnica Jelendol
Partizanska bolnica Jelendol (nekaj časa so jo imenovali tudi Oddelek št. 1a) je začela delovati spomladi leta 1943 v Adjunktovi dolini, na kraju, kjer so veliko italijansko ofenzivo poleti 1942 preživeli ranjenci iz prve partizanske roške bolnice na bližnjem Daleč hribu.
Skupno so zgradili deset objektov. Pri gradnji prvih so zaradi pomanjkanja nadomestili žeblje z lesenimi klini. Špranje med bruni so zadelali z mahom, najboljša izolacija pa je bil papir. Peči za ogrevanje so bile narejene iz bencinskih sodov, sezidane iz opeke ali pa prenesene iz opuščenih kočevarskih hiš. Svetili so si z repo z lojem, svečami in karbidovkami. Problem preskrbe z vodo so rešili z luknjo, izkopano na dnu bližnje vrtače. Dim iz kuhinje je bil speljan po cevi do dimnice, v kateri se je ohladil, in se skozi line porazgubil v gozdu. Dostop v bolnico je bil dovoljen le po deblih posekanih dreves, ki so ležala v gozdu.
Bolnico je najdlje vodil dr. Pavel Lunaček – Igor, drugi zdravniki so bili še Lojze Gunde – Rok, dr. Bogdan Brecelj, dr. Janez Milčinski – Peter, dr. Ruža Šegedin – Meta, dr. Pavle Kanc in dr. Božena Sernec. Osebje so sestavljali še politični komisar, intendant, bolničarji, nosači ranjencev, kuhar, brivec, perica, občasno tudi mizar, krojač. Do novembra 1943 je v bolnici delovala uprava Slovenske centralne vojne partizanske bolnice (SCVPB), nekaj mesecev pa tudi zobna ambulanta.
Bolnica je delovala do konca vojne, v njej pa se je zdravilo skupaj 330 ranjencev. Umrlo jih je 21, ki so jih pokopali na bližnjem grobišču.
Bolnica Jelendol je bila razglašena za spomenik leta 1952 in je danes v celoti ohranjena.
Baraka za ranjence
Postavljena je bila spomladi 1943 kot prva in osrednja baraka v bolnici. Je primer bolniške barake, kakršne so v Rogu gradili po izkušnjah, dobljenih v italijanski ofenzivi. Velika, iz grobo obtesanih debel zgrajena baraka je bila postavljena brez žebljev. Dvokapna, skoraj do tal segajoča skodlasta streha je bila prekrita s smrekovimi vejami.
V notranjosti so bile stene prebeljene z apnom. Na od tal dvignjenih, iz desk zbitih ležiščih sta ležala vsaj dva ranjenca. Ob vzglavju so bile nameščene police za osebne predmete. V baraki so bile še omarice za posteljno perilo, instrumente in zdravila, mizica za zdravnika in politkomisarja ter ozka, dolga jedilna miza, ki je služila tudi kot operacijska miza.
Baraka za osebje
Zgrajena je bila iz desk in do polovice višine prekrita s strešno lepenko. Baraka je višja od barake za ranjence, ker je imela pograde v nadstropje. Ves čas delovanja je bilo v bolnici najmanj 18 članov osebja. To so bili upravnik, njegov namestnik, politični komisar, intendant, bolničarji, nosači ranjencev, kuhar, brivec, perica, mizar, včasih še krojač in čevljar.
Baraka uprave SCVPB (Slovenske centralne vojne partizanske bolnice), Zobna baraka
Zgrajena je iz grobo obtesanih smrekovih debel in ima dvokapno streho z lino na vsaki strani. Pred vhodom je manjša terasa oziroma balkon z mizico in klopjo.
V baraki je bil sedež uprave SCVPB, zato so se v njej na dva tedna sestajali zdravniki in politični komisarji iz vseh roških bolniških postojank, prisoten je bil tudi vodja ekonomata SCVPB. Ko se je novembra 1943 sedež uprave preselil v Komarno vas, so v njej prebivali ranjenci in osebje. V baraki je nekaj časa delovala prva partizanska zobozdravstvena ekipa v Kočevskem rogu.
Operacijska baraka
Zgrajena je bila jeseni 1944 iz desk. Ima dvokapno streho, v katero so nad operacijsko mizo vgradili strešno okno, ki je bilo po vojni zaradi zamakanja odstranjeno. Z velikim vogalnim oknom so pridobili dovolj svetlobe za operacije.
V njej so opravljali manjše in večje operacije, ki so jih morali prej v navzočnosti ranjencev opraviti na mizi sredi barake za ranjence.
Kuhinja z drvarnico
Kuhinja je bila zgrajena iz desk in ima enokapno streho. Prizidek je služil za drvarnico. V notranjosti je prostor predeljen s steno, ki ločuje shrambo za živila. Štedilnik je zidan iz opeke in ima dve kurišči. Kuhinja je današnji videz dobila ob koncu vojne.
Pralnica in skladišče
Za pranje obvez in posteljnega perila so zgradili ločen objekt. Manj umazano so oprali v bolnici, perilo s trdovratnimi madeži pa so zaradi pomanjkanja vode pošiljali na pranje v Pahingerjev mlin v Stare Žage, kjer je bil sedež ekonomata. V skladišču so za transport v centralno pralnico zbirali umazano perilo za vse bolnice zahodnega sektorja.
Nadstrešek
Je bil prvi objekt v bolnici, zgrajen že poleti 1942. Pod njim in med skalami v okolici so roško fazo italijanske ofenzive preživeli ranjenci iz prve bolnice na Daleč hribu. Današnji objekt je rekonstrukcija, narejena po pripovedovanju in spominu nekdanjih članov osebja bolnice.
Dimnica
Dim je v vseh partizanskih postojankah v Kočevskem rogu povzročal veliko težav. Če so hoteli kuhati podnevi, so morali dim ohladiti. V ta namen so v bolnici dim speljali po cevi do dimnice, ki so jo zgradili leta 1944. V njej se je dim ohladil in se nato porazgubil, preden je dosegel vrh drevesnih krošenj. Dimnico so izkoristili tudi za prekajevanje mesa in zatiranje uši, ki so prenašale tifus.
Stranišče
Zaradi pomanjkanja vode je higiena v vseh partizanskih postojankah v Kočevskem rogu predstavljala velik problem. Zlasti še v bolnicah, kjer je ob tesnih stikih ranjencev, bolnikov in osebja v večinoma zaprtih prostorih vedno obstajala nevarnost izbruha nalezljivih bolezni.
Za higienično odvajanje blata so običajno gradili enojna lesena stranišča na štrbunk. V Jelendolu postavljeno in ohranjeno stranišče za štiri osebe je edina znana izjema.
Stranišča so bila tudi pomemben dejavnik za prikrivanje bolnice. V bližini postojanke sporadično odloženi odpadki bi v morebitni sovražnikovi ofenzivi kaj lahko opozorili na njeno bližino.
Krušna peč
Je samostoječa. Odločilno je prispevala k samooskrbi bolnice. Od začetka delovanja pa vse do konca vojne so v njej pekli predvsem kruh, ki je bil dejansko, a tudi simbolno najpomembnejše živilo. Ob pomanjkanju vsakršnih pripomočkov za ustno higieno so ga zobozdravniki priporočali tudi kot nekakšnega samočistilca zob.
Zaščitni nadstrešek je bil narejen po vojni.
Partizanska bolnica Zgornji Hrastnik
Partizanska bolnica Zgornji Hrastnik je bila prva bolniška postojanka v Rogu, ki je bila zgrajena skoraj pod vrhom hriba. Na začetku (jeseni 1943) je imela le dve zasilni baraki s skupnimi ležišči in nadstrešek za kuhinjo, do konca vojne pa je bilo zgrajenih skupaj osem objektov.
Dostop do bolnice je bil speljan po starem, ob poti puščenem hlodu in nato po stezi skozi gosto grmovje.
V zadnjih dneh decembra 1943 je upravnik bolnice postal dr. Janez Milčinski – Peter. Pod njegovim vodstvom so jo začeli širiti in je vse bolj postajala bolnica za težke ranjence in zahtevne operacije. Najprej so zgradili novo operacijsko barako, imenovano »aseptika«. Imela je novo operacijsko mizo, ki je postala vzorec za vse bolnice v Rogu. Baraka je imela dve veliki vogalni okni in veliko strešno okno, da je bilo za operacijo na voljo čim več dnevne svetlobe. Z izgradnjo »aseptike« se je prvič v partizanskih bolnicah ločila aseptična kirurgija od septične. Konec februarja 1944 so zgradili novo veliko barako za ranjence, v kateri so opravljali manjše operacije in bakteriološke preiskave.
V nekaj manj kot letu in pol, kolikor je delovala, se je v njej zdravilo več kot 400 ranjencev, večinoma težjih. Umrlo jih je 69, pokopani so bili na bližnje grobišče.
Danes je bolnica v celoti ohranjena in zavarovana kot spomenik državnega pomena. Zaradi nevarnosti padanja trhlih dreves so bila leta 2007 posekana vsa drevesa na ožjem območju bolnice.
Baraka za ranjence rekonvalescente – Pesjak
Je najstarejši objekt v bolnici, zgrajena je bila kot zasilna postojanka za med nemško ofenzivo (konec oktobra 1943) preseljene ranjence. Zgrajena je iz obtesanih debel, z dvokapno, skoraj do tal segajočo streho. Temelje so zložili iz kamenja. Pod barake so podprli s tramovi. Vzdolž obeh daljših stranic so v notranjosti postavljena skupna ležišča, vmes je le ozek prehod. Zdravnik je ob svetlobi sveče ali petrolejke operiral kleče na pogradu, pozneje na jedilni mizi.
Ime Pesjak je baraka dobila po psičku, ki se je zatekel v bolnico in so ga ranjenci vzeli k sebi v barako.
Pralnica
Na tem mestu je prvotno stal le nadstrešek za prvotno kuhinjo, v kateri so kuhali na odprtem ognju od začetka delovanja bolnice vse do postavitve nove kuhinje konec marca 1944. Do takrat je bila streha prekrita s staro pločevino. Nadstrešek so nato preuredili v pralnico. Manj umazano perilo so oprali sami, bolj umazanega so poslali v pralnico v Stare Žage.
Baraka za osebje
Zgrajena je bila jeseni 1943 ob pričetku delovanja bolnice. Velika, iz stesanih debel postavljena baraka ima dvokapno streho, okna pa le pri vratih. V notranjosti so vzdolž obeh daljših stranic postavljeni pogradi, ki so bili prvotno prekriti s smrečjem.
Osebje v bolnici so sestavljali upravnik, njegov namestnik, politični komisar, intendant, bolničarji, nosači ranjencev, kuhar, brivec, perica, mizar, včasih še krojač in čevljar. Opravljali so prav vsa v bolnici potrebna dela.
Baraka z operacijsko sobo – aseptika
je bila zgrajena konec januarja 1944 iz desk z enokapno streho. Prekrita je bila z opeko. Imela je veliko kotno okno in dodatno še strešno okno nad operacijsko mizo, ki jo je po načrtu zdravnika (dr. Janeza Milčinskega) izdelal mizar v bolnici. Po tem zgledu so izdelovali opremo za operacijske sobe tudi v drugih partizanskih bolnicah. Ob prostoru za operacije so bile v notranjosti tudi štiri ločena ležišča za nego ranjencev.
Baraka za ranjence – septika
Zgradili so jo konec februarja 1944 kot veliko brunarico z enokapno streho in enokapnim prizidkom za septično operacijsko sobo.
Baraka je pomenila velik napredek v načinu gradnje in opreme roških bolnic. V celoti zastekljena stena je nudila veliko svetlobe. Ležišča so bila med seboj ločena, dvignjena od tal, in opremljena s slamaricami. Ob vzglavju so bile dodane poličke za osebne predmete ranjencev. Nad posteljami so bila oprijemala za lažje premikanje ranjencev. Celotna notranjost je bila prebeljena, okna pa okrašena z zavesami in gozdnim cvetjem.
Krušna peč
Z lastno peko kruha so v bolnici bistveno prispevali k samooskrbi. Krušno peč so kot samostoječ objekt zgradili v začetku februarja 1944 in v njej do konca vojne pekli predvsem kruh, občasno pa tudi drugo hrano. Kruh je bil dejansko, a tudi simbolno najpomembnejše živilo. Ob pomanjkanju vsakršnih pripomočkov za ustno higieno pa so ga smatrali tudi za nekakšnega samočistilca zob in ustne votline.
Zaščitni nadstrešek je bil narejen po vojni.
Skladišče
je bilo zgrajeno v februarju 1944 hkrati s krušno pečjo. Enostaven, iz desk zgrajen objekt z enokapno streho je bil namenjen shranjevanju tesarskega, mizarskega in drugega orodja, žebljev, petroleja in vseh drugih potrebščin. Občasno so v njem shranili viške hrane, pa tudi sanitetni material in zdravila.
Kuhinja
je bila zgrajena konec marca 1944 kot zadnji objekt prenovljene bolnice. Zgradili so jo iz brun in jo pokrili z dvokapno streho. Iz opeke sezidan štedilnik je imel tri zaprta ognjišča za kotle. Zidan dimnik se je končal tik nad stropom kuhinje, da se je dim v podstrešju ohladil. Tako so lahko kuhali tudi podnevi.
V notranjosti kuhinje je bila z leseno steno ločena shramba za živila. Za hrano je skrbel ekonomat SCVPB (Slovenske centralne vojne partizanske bolnice) v Starih Žagah. Kljub rednim dobavam hrane je zaradi nevarnosti morebitne sovražnikove ofenzive morala zaloga hrane v bolnici zadostovati za najmanj dva tedna.
Partizanska bolnica Pugled
Bolnica Pugled je bila zgrajena približno 2 km od žage Rog, nedaleč od nekdanje gozdne železnice proti Travniku.
Gradbena skupina SCVPB je zgradila veliko barako za ranjence, manjšo barako za osebje in barako za kuhinjo s shrambo. Vse barake so bile zgrajene iz smrekovih okroglic in pokrite s skodlami. Tla barake so bila iz tesanih brun. V bližini bolnice so bili zgrajeni še podzemni bunker za primer nevarnosti in dva bunkerja za hrano in sanitetni material. Bolniška baraka je imela le skupna ležišča in je lahko sprejela do 50 ranjencev in bolnikov. Bolnico je vodila dr. Božena Ravnihar – Nataša.
Prve ranjence je bolnica sprejela 18. marca 1943, delovala pa je do 27. oktobra 1943, ko so jo med ofenzivo našli Nemci. 27 lažjih, za premik sposobnih ranjencev se je skupaj z osebjem pravočasno umaknilo, 21 hudo ranjenih pa so Nemci pobili v baraki in jih skupaj s celotno bolnico zažgali. Ta pomor predstavlja največjo izgubo ranjencev iz roških bolnic, poleg teh so Nemci med ofenzivo zajeli le še tri ranjence in jih ubili. Večina roških partizanskih bolnic je ofenzivo preživela brez izgub.
Na kraju, kjer je stala bolnica Pugled, je danes postavljen spomenik z vpisanimi imeni žrtev.
Partizanska tiskarna
Partizanska tiskarna je bila zgrajena 1,5 km od križišča Cink Križ in 2,2 km od logarnice Cink v zelo veliki in globoki vrtači med Vinsko in Cinkarsko potjo.
Gradnja barak je potekala v drugi polovici junija in juliju 1944. V začetku so zgradili tri brunarice in dve baraki iz desk, pripeljanih iz Starih Žag in Dvora. Skodlasto kritino so obložili s smrekovimi vejami in mahom, okna so prinesli iz opuščenih hiš kočevskih Nemcev. Pozneje so zgradili še elektrarno za razsvetljavo in pogon tiskarskega stroja. Generator je poganjal kamionski motor, predelan na pogon z lesnim plinom, pridobljenim iz oglja.
Tiskali so na velikem brzotiskalnem stroju iz Kočevja, ki so ga že nekaj mesecev skrivali v gozdu. Prvi tisk je bil plakat Nikolaja Pirnata v 3.000 izvodih, nato pa so tiskali letake, formularje, tabele, pa tudi Gregorčičeve pesmi in časnik Ljudsko pravico. V decembru so pričeli tiskati še časnika Slovenski poročevalec in Naša vojska.
V tiskarni je avgusta 1944 delalo 43 tiskarskih in drugih delavcev, februarja 1945 pa že 72. Tiskarna je delovala do 17. aprila 1945, ko so jo zaradi nemške ofenzive zaradi varnosti preselili na Vinico, kjer pa ni pričela delovati. V devetih mesecih delovanja je natisnila 330 tiskov v več kot 1. 912. 000 izvodih.
Podstenice
Vas Podstenice leži v osrednjem delu Kočevskega roga, ob Roški cesti, 8 km oddaljena od Podturna in slabih 5 km od žage Rog.
Vas je nastala okoli leta 1580, ko sta jo ustanovila grofica Blagajska in njen sin. Bila je obcestna vas. Prebivalci so bili kočevski Nemci, po letu 1880 pa so v njej prebivali tudi Slovenci. Večinoma so se ukvarjali z gozdnim delom, predvsem s pridobivanjem lesa in oglarjenjem. Les so prodajali na žago Rog, oglje pa dolenjskim kovačijam, železarni Dvor, med obema vojnama pa gospostvu Soteska, ki ga je iz železniške postaje v Straži izvažalo v Sredozemlje. Poljedelstvo in živinoreja v okolici vasi nista zadostovali niti za lastne potrebe. V 19. stoletju so kuhali tudi pepeliko. Pred drugo svetovno vojno je vas imela šolo, parno žago, gozdno upravo, cerkev in gostilno.
Prebivalci vasi so se izselili decembra 1941, vas so požgali italijanski vojaki poleti 1942. V bližnji in daljni okolici vasi so do konca vojne delovale vse pomembnejše partizanske institucije: vojaško in politično vodstvo odpora, večina roških bolnic, tiskarna, šola.
Po vojni vas ni bila obnovljena. Na ruševinah so zrasle le lovska koča, logarnica in hiša za gozdne delavce, ki je bila naseljena do konca sedemdesetih let. Danes je v njej čebelarski dom.
Komarna vas
Opuščena Komarna vas leži na ravnini ob vzhodnem robu Kočevskega roga, približno 3,5 km od Črmošnjic in kilometer od smučišča Črmošnjice – Rog.
Naselje je leta 1574 obsegalo tri hube (kmetije) z več kot 20 prebivalci. Njihovo število je nato raslo vse do leta 1910. V vasi skoraj ni bilo slovenskih prebivalcev, pogovorni jezik v vseh hišah je bila kočevarščina. Prebivalci so se ukvarjali z delom v gozdu, močno je bila razvita domača obrt. Izdelovali so suho robo, predvsem škafe, banje, čebre, majhne sode in jih prodajali v Karlovec. Vas je imela čevljarja, dva krojača in trgovino. Šola je bila v bližnji vasi Štale.
Prebivalci vasi so se izselili decembra 1941, vas pa so julija 1942 požgali italijanski vojaki. Od decembra 1943 do aprila 1945 je v edini ohranjeni hiši delovala uprava SCVPB. V okolici vasi je delovalo več partizanskih bolnic in bilo več skritih skladišč sanitetnega materiala.
Naselja po vojni niso obnavljali, ruševine hiš pa so bile uporabljane za gradbeni material pri gradnji cest. Na hribu nad vasjo so še dobro vidne ruševine cerkve. Danes stoji v vasi le ena hiša. V bližnji vrtači je v kenotaf urejeno grobišče ranjencev s spomenikom v partizanskih bolnicah umrlim ranjencem.
Žaga Rog
Žaga Rog leži na nadmorski višini 840 m, na najvišji točki Roške ceste in je oddaljena od Podturna 13 km, od Kočevja pa 15,5 km.
Nastanek žage leta 1894 je povezan z izgradnjo kočevske in dolenjske železnice, ki sta omogočili hitrejši in cenejši prevoz lesa iz Roga. Bila je prva moderna parna žaga v Rogu. V novonastalem naselju je v času največjega razcveta pred prvo svetovno vojno delalo okoli 400 delavcev, ki so letno predelali tudi do 40.000 m³ lesa. Žaga je bila največji in najmodernejši lesnoindustrijski obrat v Sloveniji. Imela je lastno kovačijo, strojno, kolarsko in ključavničarsko delavnico, moderno sušilnico, elektrarno in svoj vodovod. Za zbiranje deževnice sta bili zgrajeni dve ogromni cisterni. Do oddaljenih predelov so zgradili 32 km ozkotirne železnice. Konkurenca v Sredozemlju, kamor so izvozili največ lesa, zlasti pa gospodarska kriza po letu 1930 sta žago spravili na kolena. Leta 1935 je prenehala obratovati. Stroje so razprodali. Poleti 1942 so jo požgali italijanski vojaki.
Po vojni je v obnovljeni stavbi uprave živel revirni gozdar z družino, danes je v njej skavtski dom. Drugi objekti so v ruševinah, vse bolj jih prerašča gozd, a so priljubljena izhodiščna točka za vzpon na vrh Roga.
Partizanska grobišča
V partizanskih bolnicah umrle ranjence so pokopavali v vrtačah v bližini postojanke. Pokop je potekal po predpisu, ki ga je že avgusta 1943 izdala uprava SCVPB.
Pri pogrebu je bil prisoten vsaj en tovariš iz vodstva postojanke, ki se je od umrlega poslovil s partizanskim pozdravom. Za grob so morali vedeti najmanj trije partizani, katerih imena so bila znana upravi. Grob je moral biti globok vsaj 1,5 m. Zaznamovali so ga s križem ali količkom, ki so ga v primeru nevarnosti skrili.
Pod njim so zakopali stekleničko z vsemi podatki o umrlem, tudi datumom in vzrokom smrti. Vsaka bolniška postojanka je morala izdelati skico terena z vrisanimi grobovi in jo hraniti v svojem arhivu, da bi lahko po vojni uredili evidence.
Osebno zapuščino umrlega (legitimacije, fotografije, zapiske, denar) so morali skrbno zbrati, popisati in poslati na upravo SCVPB. Z ostalo opremo in zapuščino je lahko razpolagalo vodstvo postojanke in jo po svoji presoji razdelilo med ranjence in osebje.
Po vojni so bili umrli ranjenci in bolniki v petdesetih letih prekopani na svoja domača pokopališča, osem izpraznjenih grobišč pa urejenih v kenotaf (simbolen, prazen grob).
Povojna grobišča
Po končani vojni so enote zmagovite Jugoslovanske armade (JA) v nekaterih breznih v Rogu pomorile več tisoč okupatorjevih sodelavcev: slovenskih domobrancev in pripadnikov drugih jugoslovanskih vojsk, pa tudi civilistov.
Do leta 1990 se je o roških breznih in o v njih pobitih ljudeh govorilo le šepetaje.
Po maši za pobite domobrance in spravni slovesnosti 8. julija 1990 v bližini brezna Pod Krenom pa ta tema vse bolj postaja del našega zavedanja in realnosti, čeprav se tako na ravni posameznika kot tudi družbe oziroma države s sedaj že približno 600 evidentiranimi lokacijami povojnih pomorov v Sloveniji še nismo sposobni soočiti. To je seveda še kako opazno tudi v Kočevskem rogu, kjer do osmih odkritih grobišč v več kot dvajsetih letih niso postavljeni niti smerokazi. Brezno Pod Krenom so pričeli označevati in urejati najprej nad brezbrižnostjo države razočarani posamezni svojci, nato društva, na koncu pa še Vlada Republike Slovenije.
Kočevski rog je bil sinonim za povojne poboje že pred osamosvojitvijo, brezno Pod Krenom pa je bilo za simbolni kraj spomina na pobite izbrano tudi zato, ker velja v slovenski zavesti za največje grobišče po vojni pobitih domobrancev. A v zadnjih letih opravljene terenske raziskave to prepričanje negirajo. Največje grobišče v Rogu pobitih domobrancev je, vsaj najdbe na to navajajo, brezno pod bližnjo Macesnovo gorico.
Kočevski rog: predstavitev pogorja
Kočevski rog obsega več kot petsto kvadratnih kilometrov razgibanega kraškega sveta med Kočevsko-Ribniškim poljem, Suho krajino, Novomeško kotlino in Belo krajino. Najvišji vrh je 1099 m visoki Veliki Rog.
Podnebje je hladno in vlažno, kar je posledica mešanja alpskih, sredozemskih in celinskih zračnih tokov. Življenjske razmere so ostre, zato je bil človekov vpliv do nedavnega majhen. Gozdovi so predvsem jelovo-bukovi, najpomembnejše drevesne vrste pa jelka, bukev, smreka, javor, brest, jesen, lipa, divja češnja. V ohranjenem naravnem okolju so preživele tri največje evropske zveri (volk, medved in ris), parkljarji, pa tudi ujede, sove in druge prostoživeče živali. V Rogu so se ohranili tudi trije pragozdovi.
Nekdanjo kulturno krajino, kakršno so skozi stoletja izoblikovali kočevski Nemci, vse bolj prerašča gozd, ki na Rogu predstavlja klimaksno vegetacijo. Z več kot 90-odstotno gozdnatostjo lahko že govorimo o gozdni krajini.
Danes ima Rog le malo stalnih prebivalcev. Tradicionalne gospodarske dejavnosti so kmetijstvo, gozdarstvo (pred sto leti so nakuhali več kot polovico slovenskega oglja), danes tudi lov in (lovski) turizem. Kočevski rog predstavlja enega redkih otokov še kvalitetno ohranjene narave v Sloveniji in Srednji Evropi.